RCEP je sprožil dividendo na trgu jugovzhodne Azije!
Sporazum o celovitem regionalnem gospodarskem partnerstvu (Regionalno celovito gospodarsko partnerstvo, RCEP) je bil uradno podpisan 15. novembra 2020.2-pinski priključek s priključnim blokom, ploščati trakasti kabel in avtomobilski odsevniki je treba opozoriti.
Kitajska je trenutno zaključila postopek odobritve sporazuma o regionalnem celovitem gospodarskem partnerstvu, tj. sporazuma RCEP, in postala prva država, ki ga je ratificirala. Poleg tega je sporazum ratificirala tudi Tajska. Vse države članice RCEP so nakazale, da bodo sporazum ratificirale do konca letošnjega leta in omogočile njegov začetek veljavnosti 1. januarja prihodnje leto.
Petnajst držav, ki so podpisale sporazum, je imelo skupno približno 3,6 milijarde prebivalcev oziroma skoraj polovico svetovnega prebivalstva, ki znaša približno 7,8 milijarde prebivalcev. Z gospodarstvom v višini približno 27 bilijonov dolarjev oziroma približno tretjino svetovnega BDP in obsegom trgovine, ki znaša približno tretjino svetovnega obsega trgovine, je teh petnajst držav RCEP najbolj naseljeno in največje gospodarstvo ter trgovinsko območje na svetu z največjim potencialom za razvoj.
Bojim pa se, da veliko prijateljev iz zunanje trgovine ne razume, pravzaprav je najzgodnejši RCEP ASEAN.
Države ASEAN so idejo o RCEP predstavile leta 2011; istega leta so voditelji desetih držav idejo uradno odobrili na vrhu ASEAN.
Deset držav ASEAN je skupaj z voditelji Kitajske, Japonske, Republike Koreje, Indije, Avstralije in Nove Zelandije izdalo skupno izjavo o začetku pogajanj > o celovitem sporazumu o regionalnem gospodarskem partnerstvu
Po tem je ASEAN aktivno spodbujal formalni podpis RCEP. Vietnam, naš prvi trgovinski partner v ASEAN, je na primer poudaril, da je bil podpis RCEP vedno ena od prednostnih nalog vključevanja Vietnama v mednarodno strategijo, medtem ko je Malezija, druga največja članica ASEAN, prav tako dejala, da Indija ne bi smela ovirati sporazumov o napredku.
Za regionalno gospodarstvo kot celoto obstajajo dvostranski sporazumi o prosti trgovini med državami ASEAN ter ASEAN kot celoto in ostalimi petimi državami članicami, RCEP pa predstavlja kolektivno stopnjevanje obstoječih sporazumov.
Na splošno bodo vzajemno izvajanje tarifnih koncesij s strani članic RCEP, odprt dostop do trga, odprava ovir, ki vplivajo na trgovino, in poenostavitev postopkov carinjenja dodatno zmanjšali stroške trgovine v regiji RCEP in spodbudili olajševanje trgovine, kar bo imelo pozitivno vlogo pri spodbujanju rasti trgovine in naložb v regiji. Skupno znižanje tarif za približno 90 odstotkov tarifnih postavk s strani članic bi spodbudilo potencial za povečanje trgovine in naložb v državah regije.
Po drugi strani pa po statističnih podatkih kitajska predelovalna industrija predstavlja 65 % RCEP, prebivalstvo znaša 64 %, gospodarski obseg pa 55 %, kar je veliko več kot v kateri koli drugi državi v RCEP, kar pomeni, da ima Kitajska v RCEP skoraj prevladujoč položaj. RCEP se bo osredotočil na Kitajsko, delitev industrijske verige, kar je za Kitajsko zelo koristno za vzpostavitev lastnega gospodarskega sistema in mednarodne sfere vpliva.
Katere priložnosti se bodo splačale izkopati za ljudi, ki se ukvarjajo z zunanjo trgovino?
Ogromen tržni potencial
ASEAN ima zdaj 10 držav članic glede na velikost BDP: Indonezijo, Tajsko, Singapur, Malezijo, Filipine, Vietnam, Mjanmar, Kambodžo, Laos in Brunej. Skupno prebivalstvo vsake države trenutno znaša približno 660 milijonov. Skupaj s sosednjimi Indijo, Pakistanom in Bangladešem, ki imajo več kot 2,5 milijarde prebivalcev, kar je skoraj dvakrat več kot Kitajska, ogromna velikost prebivalstva prinaša tudi neskončne poslovne priložnosti.
V poročilu iz začetka oktobra je agencija Pricewater House Coopers analizirala, da je večina držav ASEAN še vedno v zgodnjih fazah gospodarskega razvoja in da je njihova gospodarska osnova relativno šibka. Z naglim razvojem v zadnjih letih se je življenjski standard lokalnega prebivalstva znatno izboljšal, povpraševanje in poraba različnih izdelkov pa sta se povečala.
Trenutno lahko ASEAN glede na stopnjo gospodarskega razvoja razdelimo na tri ešalone:
Prvi ešalon: Singapur in Brunej
Ti dve državi imata odlično infrastrukturo in gospodarski sistem, vendar je zaradi omejene površine in visokih stroškov dela industrijski obseg relativno majhen in je večinoma osredotočen na visokokakovostno predelovalno industrijo.
Drugi ešalon: Malezija in Tajska
Industrijska baza obeh držav je relativno popolna, nacionalna raven izobrazbe je višja, kopičenje v zadnjih nekaj desetletjih pa je na nekaterih specifičnih področjih oblikovalo popoln sistem dobavne verige, ki je zelo konkurenčen.
Tretji ešalon: Indonezija, Filipini, Vietnam, Mjanmar, Kambodža in Laos
Industrijska baza te ešalonske države je relativno šibka, raven nacionalnega razvoja pa nizka, vendar ima zaradi bogate delovne sile in nizke cene dela večjo konkurenčnost v delovno intenzivnih panogah. Številni tuji vlagatelji te države vidijo kot naslednjo Kitajsko, ki privablja veliko tujih naložb in hitro raste.
Pred izbruhom nove koronavirne krize so države ASEAN dolga leta vzdrževale letno stopnjo rasti BDP okoli 5 %, ASEAN pa je dolgo veljal za "eno najuspešnejših regij na svetu".
Zaradi novega "črnega laboda" krone pa je leta 2020 pet od šestih glavnih držav članic ASEAN, Indonezija, Singapur, Malezija, Filipini, Tajska in druge države, pokazalo negativno rast, le Vietnam "sam" je ohranil pozitivno rast, a se je tudi znatno upočasnil, le za 2,9 odstotka.
Vendar pa se na splošno pričakuje, da si bodo gospodarstva držav ASEAN v letu 2021, tako kot v preostalem svetu, opomogla, zagon pa je še močnejši, saj se osnovne prednosti regije niso spremenile.
Znižajte prag delitve industrijskih verig
Glede na delitev industrijske verige med Kitajsko in državami ASEAN je Kitajska relativno v visokem cenovnem razredu predelovalne industrije, države ASEAN pa imajo zaradi demografske dividende prednost v delovno intenzivnih panogah. Kitajska je v preteklosti neposredno vlagala v države ASEAN, podpisala je RCEP, nižjecenovna industrijska veriga pa bo pospešila prenos.
Ena najbolj koristnih bo tekstilna in oblačilna industrija.
Kot največji izvoznik tekstila na svetu ima Kitajska prednosti celotne industrijske verige proizvodnje, kot so industrijske raziskave in razvoj, visoka dodana vrednost, hitri dobavni roki brez kratkih rokov, naročila kompleksnih izdelkov itd. Po drugi strani pa ima jugovzhodna Azija izjemne prednosti pri stroških dela v tujini. Tarifna prednost s severnoameriškim trgom EU zaseda prvo priložnost.
Poleg tekstila in oblačil bo od podpisa sporazuma RCEP imela koristi tudi industrija plastike na osnovi pnevmatik. Kitajska je največji proizvajalec pnevmatik na svetu, vendar je njena zunanja odvisnost od naravnega kavčuka približno 87 %. Ker se bo Kitajska pridružila sporazumu RCEP in v prihodnosti uvažala naravni kavčuk iz jugovzhodne Azije ali pa bo resnično dosegla ničelne tarife, bo to velika prednost za kitajsko industrijo gumarskih pnevmatik.
Poleg tega je še posebej omembe vredno, da je RCEP vzpostavil enotna pravila o poreklu, ki bodo zmanjšala naložbene stroške podjetij v regiji. V mednarodni trgovini se veliko število izdelkov, od proizvodnje do končnega trga, pogosto predeluje prek več čezmejnih transakcij. Regionalno kumulativno pravilo v pravilih o poreklu pomeni, da delež podjetij, ki kupujejo v regiji, doseže 40 %, izdelek pa se lahko šteje za regionalno poreklo in tako uživa preferencialne ureditve. To bo spodbudilo nadaljnje izboljšanje in okrepitev regionalnih dobavnih verig ter privedlo do znatne rasti trgovine in naložb znotraj regije.
Čas objave: 30. marec 2021